Kako so se sirene odpravile na morje
Kot že samo ime našega zbora pove, smo Sirene kar precej povezane z morjem - tako z imenom kot drugače. In ko se je pojavila možnost, da lahko organiziramo tako imenovano Dalmatinsko turnejo, ni bilo pretirano velikih pomislekov (če je sploh bi kakšen). Planiranje se je torej lahko začelo. Velik delež odgovornosti so prevzele Lara Capuder, Lidija Šorli in seveda Petra Grkman, naša zborovodkinja, ki je verjetno v času pred odhodom dobila kar nekaj sivih las. Napetost je namreč iz trenutka v trenutek naraščala. Smo dovolj pripravljene, kaj naj vzamemo s sabo (opozorilo na "ne preveliko prtljage" je več kot očitno zaleglo), kdaj točno gremo, kdo bo vozil in podobna vprašanja so nam rojila po glavi. Enim seveda bolj očitno kot drugim. Potem pa je bil končno (na olajšanje vseh vpletenih) postavljen finalni načrt.
Zgodnje nedeljsko jutro, 28.aprila 2002, sta se dva kombija (sicer last Študentskega servisa Domžale) in trije osebni avtomobili odpravili na pot. Pa sploh ni bilo pretirano opaziti, da se dan še kakšno uro ne bo začel. Pogovori so bili bolj ali manj glasni, tu in tam je kakšna izmed Sirenc tudi malo zadremala, voznice pa so vztrajno nadaljevale po začrtani poti. Kar lepo proti Zagrebu in potem proti Karlovcu. Postanki vmes so seveda nujni, kot se za takšno količino ljudi tudi spodobi - enaindvajset pevk, Petra, naš zvesti spremljevalec Tomaž Pirnat, pa še eden izmed soprogov in štirje otroci, katerim se je družina v tistih dneh kar "rahlo"povečala. Toda želja, da bi čim prej prišli na cilj, je bila velika in tako so bile minute postankov bolj kratke kot ponavadi.
In že je bil mimo Knin, ki ga še vedno opazuješ z nekakšnim začudenjem v očeh, češ "kaj neki jim je bilo?", pot pa se je nadaljevala. Dokler nismo končno zagledale morja. "Juhu!!" se je razlegalo zdaj tukaj zdaj tam, iz zvočnikov v kombiju je začelo glasneje odmevati in še zadnje zaspanke so se zbudile. "Glej, morje!" kot otroci, ki prvič zagledajo sinje modro barvo, ki se svetlika v daljavi. Čisto impresionirane (in potem smo ugotovile, da je takšen pač učinek Dalmacije) smo se končno pripeljale do Omiša, oziroma do Jesenic, kjer je bila naša prva postaja. Žal zaradi nesporazuma v datumih ni bilo organiziranega čisto "pravega" koncerta, vendar smo rade volje zapele del programa v skoraj romantičnem večeru na obali. Program je bil kot ponavadi raznolik- od ljudskih do črnskih duhovnih, pa seveda še kakšna popularna zraven. Precej utrujene smo se kar hitro odpravile spat, kajti naslednji dan smo se selile v Vodice. Včasih ima človek srečo in tudi naša Lara jo je imela, saj je takoj našla hotel, v katerem smo bile nastanjene. Popoldan je bil namenjen počitku, ki so ga dekleta izkoristila na različne načine- ene so šle v mesto, druge so se zbrale po sobah, tretje je premamil pogled skozi okno in so se odpravile na plažo. Kljub vetrovnemu vremenu se razpoloženje ni pokvarilo in nestrpno smo pričakovale čas, ko bomo stopile na oder v hotelu in zapele pred polno zasedenimi mizami. Koncert je bil uspešen, aplavz velik, posebej pa smo si zapomnile trenutek proti koncu koncerta, ko so nas presenetili neznani fantje in nam podarili vrtnice, za katere smo kasneje ugotovile, da so bile kar lepo natrgane ob hotelu (upam, da se tam niso jezili, kajti gesta je bila res lepa in iskrena). Večer po koncertu se je nadaljeval v mestu, ali pa v hotelu, kakor je komu ustrezalo. Seveda je bilo še veliko petja, ampak takšno je pač bilo in je naše poslanstvo.
Naslednje jutro smo se odpravile na Hvar. Sončenje se je začelo že na trajektu, kjer seveda nimaš občutka, kako v resnici pripeka in nekaj nas je bilo tisti dan rahlo drugačne barve kot ponavadi. Izposoja pudrov in ostalih zadev je bila aktualna, učinek pa ne ravno velik. Po obilni večerji , smo se še zadnjič na tej turneji preoblekle v naše pisane bluze (rumena, zelena, modra - smo vsaj opazne) in se odpravile v dvorano, kjer je bil nastop. Polna dvorana je bila prijetna na pogled in mnogo jih je bilo, ki so stali tudi zunaj in nas opazovali skozi okno. O uspešnosti koncerta smo se prepričale tako tisti večer kot še naslednje dni, ko je presenetljivo mnogo ljudi v mestu Hvar vedelo, kdo smo in od kod smo (no, tega po govorici ni bilo tako težko zgrešiti).
Čeprav se je "uradni del" turneje končal, kar pomeni, da smo s koncerti v Dalmaciji za to leto zaključile, smo še nekaj dni ostale na Hvaru- vzdušje je bilo včasih boljše, drugič slabše, nikoli pa tako, da ne bi bile vesele, da smo tam in da smo tudi v tem delu sveta predstavile svoje petje. Prav vesele smo bile vsake pohvale, ki je prišla tako iz ust Slovencev, Hrvatov, Italijanov, Poljakov in še kakšne narodnosti, ki se je v tem času znašla na prelepem otoku polnem sonca in radosti do življenja. Tudi njihove želje, da se naslednje leto vrnemo in da bi bilo lepo, ko bi vse skupaj postalo tradicija, so nam polepšale marsikatero minuto in pomenijo pohvalo našemu delu.
Poleg tega pa je bila ta turneja tudi majhna lekcija - kako pesem združuje različne ljudi in premaga marsikatero oviro, če je zapeta z veseljem in predvsem s srcem. O tem želimo prepričati tudi druge ljudi, zato bomo s svojim delom veselo nadaljevale.